Finance Wiki.

Prvenstveno je branje izkazov nuja za vse, ki se lotevajo samostojnih analiz delniških družb, imajo na delovnem mestu veliko opravka s poslovanjem z drugimi podjetji ali pa kot manjši podjetniki proučujejo konkurenco, dobavitelje ali naročnike. Je pa to znanje koristno za posameznike, ki s tovrstnim poslovanjem nimajo opravka.

Javne delniške družbe morajo pomembne informacije, med katere sodijo tudi medletna in letna poročila, objavljati na portalu Seonet Ljubljanske borze in na svojih spletnih straneh. Tudi do letnih poročil drugih družb dostikrat lahko dostopamo prek njihovih spletnih strani. Sistematično pa letna poročila na temelju zahtev zakona o gospodarskih družbah zbira in javno objavlja AJPES. Dostop do (revidiranih) letnih poročil in do vseh vrst letnih in zaključnih poročil je v bazi AJPES brezplačno dostopen prek aplikacije JOLP.

Družbe, ki niso zavezane reviziji, morajo računovodske izkaze za koledarsko leto AJPES oddati do konca marca. Revidirana letna poročila morajo družbe na AJPES posredovati v osmih mesecih po koncu poslovnega leta. Nekatere družbe ne ujamejo rokov za objavo in izkaze objavijo z zamudo. Različni ponudniki ponujajo plačljive storitve priprave bonitetnih ocen za posamezne družbe. Seveda lahko izkoristite tudi tovrstne storitve za pridobitev podatkov, ki jih potrebujete za sprejemanje svojih poslovnih odločitev.

Osnovne podatke o poslovanju podjetij najdete tudi  na finance.si/minibon.

AKTIVA ALI SREDSTVA

Ta del bilance, ki ji računovodje pravijo leva stran, vsebuje vso premoženje, ki ga podjetje ima (oziroma obveznosti strank do podjetja.

Neopredmetena sredstva in dolgoročne aktivne časovne razmejitve: Neopredmetena sredstva so premoženje podjetja, ki ne obstajajo v fizični obliki (patenti, licence, blagovne znamke, računalniški programi …).

Časovne razmejitve pa so, poenostavljeno povedano, nedokončani razvojni projekti podjetja, ki ne obstajajo v fizični obliki (denimo nedokončan program ali inovacija).

Opredmetena osnovna sredstva: To so sredstva v fizični obliki, ki so v lasti podjetja. V zadnjih letih pa se pod to postavko vključujejo tudi najeta sredstva (denimo najeti poslovni prostori). Gre za sredstva, ki se uporabljajo več kot leto dni (zemljišča, zgradbe, proizvajalne naprave in stroji in podobno).

Dolgoročne finančne naložbe: Pogosto so med temi dolgoročne (torej daljše od leta dni) vezave depozitov na bankah ali pa posojila lastniku (če obrestna mera ni ustrezna, ima podjetnik lahko zaradi tovrstnega početja težave z davčnimi organi).

Zaloge: So sredstva v fizični obliki, ki bodo porabljena v poslovnem procesu (zaloge materiala, trgovskega blaga, nedokončanih ali gotovih izdelkov …). Velika rast zalog lahko pomeni, da ima podjetje težave s prodajo svojih izdelkov.

Kratkoročne finančne naložbe: V nasprotju z dolgoročnimi finančnimi naložbami so to naložbe do leta dni. Pogosto gre za kratkoročne depozite na banki, lahko pa tudi posojila lastniku, delniške naložbe in podobno.

Kratkoročne poslovne terjatve: Zajemajo predvsem neplačane račune kupcev. Sama rast terjatev še ne pomeni, da ima podjetje težave, sploh če hkrati s terjatvami rastejo tudi prihodki. Si pa na podlagi tega podatka lahko ustvarimo sliko, v koliko dneh kupci v povprečju poravnavajo račune (če terjatve delimo s prihodki od prodaji in množimo s 365 dnevi).

Denarna sredstva: Povedo, koliko sredstev je ob koncu leta imelo podjetje večinoma na banki. Podatek je pomemben za tolmačenje obveznosti. Ob veliki rasti denarnih sredstev namreč tudi morebitna rast finančnih ali poslovnih obveznosti ni nujno težava.

PASIVA ALI OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV

Ta (desni) del bilance sporoča, kako podjetje financira premoženje, ki ga ima na levi strani bilance.

Kapital: Izraža lastni vir financiranja podjetja. Gre za začetne vložke lastnikov, povečane za nakopičene dobičke skozi leta (če ti niso bili izplačani kot dividende).

V teoriji bi v primeru, da podjetje likvidira vse svoje premoženje na levi strani bilance ter na desni strani poravna s tem premoženjem vse obveznosti, lastnikom ostal kapital. A v praksi se likvidacijska cena pogosto razlikuje od prikazane, zato na kapital težko z gotovostjo gledamo kot na premoženje lastnika.

Dolgoročne finančne obveznosti: So obveznosti, katerih rok plačila je daljši od leta dni. Lahko so dolgoročna (bančna) posojila. Če od njih odštejemo denarna sredstva in jim prištejemo kratkoročne finančne obveznosti, seštevek pa delimo z EBITDA (izid iz poslovanja povečan za odpise), dobimo v bančnem svetu pogosto analiziran podatek neto dolg/EBITDA. Razmerje, manjše od tri, sporoča, da je podjetje malo zadolženo. Številke, večje od štiri, pa sporočajo, da je podjetje na (oziroma prek) zgornji meji zdrave meje zadolženosti. V nekaterih panogah (predvsem infrastruktura) so večje številke sprejemljivejše.

Dolgoročne poslovne obveznosti: So manj pomembna postavka od kratkoročnih poslovnih obveznosti, predvsem zato, ker plačilni roki do dobaviteljev navadno krajši od leta dni (kar je v računovodskem svetu mejnik med kratkoročnim in dolgoročnim). V tem delu so dolgoročna posojila, dobljena na podlagi posojilnih pogodb, obveznosti za odloženi davek, dolgoročni dolgovi iz finančnega najema in podobno.

Kratkoročne finančne obveznosti: So največkrat bančna posojila, krajša od 12 mesecev. V tem delu bilance so tudi dolgoročna posojila, ki zapadejo v plačilo v letu dni.

Kratkoročne poslovne obveznosti: To so obveznosti, največkrat do dobaviteljev, ki so povezane s poslovanjem, in ne s financiranjem ali z naložbami. Sem štejemo neporavnane račune do dobaviteljev, obveznosti do zaposlenih, do države (iz naslova davkov) … Rast obveznosti lahko opozarja, da ima podjetje težave s pokrivanjem svojih obveznosti. Za obveznosti lahko izračunamo, v koliko dneh v povprečju podjetje plačuje (kratkoročne poslovne obveznosti delimo s prihodki od prodaje ter pomnožimo s 365 dnevi; izračun ni povsem točen, a je dober približek za analizo). Rast poslovnih obveznosti je lahko znamenje likvidnostnih težav.

Čisti prihodki od prodaje: Ti povedo, koliko blaga in/ali storitev je podjetje prodalo v celotnem letu.

Sprememba vrednosti zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje: Pomeni razliko v vrednosti zalog in nedokončane proizvodnje, pozitivni predznak pomeni povečanje, negativni pa zmanjšanje.

Drugi poslovni prihodki: Sem sodijo različne subvencije, dotacije, regresi, kompenzacije, premije in podobni prihodki. V letu 2020 je zaradi izdatnejše državne pomoči v epidemiji ta postavka pri številnih podjetjih zrasla.

Stroški blaga, materiala in storitev: V tej postavki izkaza poslovnega izida so vsi stroški, ki jih je imelo podjetje z nabavo, izdelavo in prodajo blaga in/ ali storitev.

Stroški dela: So vsi stroški, ki se nanašajo na obračunane plače in na dajatve, ki se obračunavajo od plač.

• Stroški plač: So bruto izplačane plače in nadomestila plač, ki bremenijo delodajalca. Vključujejo nagrade, božičnice, 13. plače … Iz tega podatka se lahko v kombinaciji s podatkom o številu zaposlenih (objavljeno je v bilanci stanja) izračuna povprečna mesečna plača zaposlenih.
• Stroški socialnih zavarovanj: So prispevki delodajalca od bruto plač.
• Drugi stroški dela: So drugi stroški, ki jih ima podjetje v zvezi z zaposlenimi (nadomestila za prehrano med delom, prevoz na delo, regres, odpravnine in podobno).

Odpisi vrednosti: Pomenijo znižanje vrednosti sredstev (recimo strojev, vozil in podobno) zaradi izrabe ali prevrednotenja v poslovnem letu.

• Amortizacija: Je strošek, ki se vsako leto obračuna zaradi znižanja vrednosti sredstev, ki jih podjetje uporablja, na primer avtomobila ali stroja. Poenostavljeno povedano, gre za računovodsko oceno letne obrabe vseh sredstev, ki jih ima podjetje v lasti.

Drugi poslovni odhodki: Vsebujejo vse druge stroške, ki niso zajeti med drugimi poslovnimi odhodki (različne takse, povračila in prispevki, ki se ne obračunavajo od izplačil fizičnim osebam, stroški sanacije zemljišča, ki niso investicijska vlaganja, stroški štipendij, nagrade učencem, dijakom in študentom na obvezni praksi skupaj z dajatvami, stroški rezervacij, ki niso vštete v zaloge, in podobno).

Dobiček/izguba iz poslovanja: Je poslovni izid, ki ga podjetje ustvari s poslovanjem.

Finančni prihodki: So prihodki od finančnih naložb, recimo od depozitov, ki jih ima podjetje v banki, ali pa dividend, ki jih prejme podjetje kot lastnik drugih podjetij. Pojavljajo se v zvezi z dolgoročnimi in kratkoročnimi finančnimi naložbami in v zvezi s terjatvami, ki jih ima do kupcev.

Finančni odhodki: So odhodki od financiranja (stroški obresti, ki jih je podjetje plačalo na primer banki za najeta posojila).

Drugi prihodki: So neobičajne postavke, ki povečujejo poslovni izid (prejete subvencije, dotacije in podobni prihodki, prejete odškodnine, kazni in podobno).

Drugi odhodki: So neobičajne postavke, ki v obravnavanem poslovnem letu znižujejo poslovni izid (plačane denarne kazni, odškodnine in podobno).

Davek iz dobička: Je znesek, ki ga je podjetje med poslovnim letom odvedlo na osnovi doseženega dobička v letu prej. Osnovna stopnja znaša 19 odstotkov, jo pa podjetje lahko ob koriščenju olajšav predvsem na investicije zniža.

Čisti poslovni izid obračunskega obdobja (čisti dobiček/čista izguba obračunskega obdobja): Je razlika med vsemi prihodki in vsemi odhodki, zmanjšana za obračunan davek iz dobička.

Bilančni dobiček/izguba: Pomeni nakopičene dobičke ali izgube, ki jih je podjetje »pridelalo« v vseh letih svojega poslovanja.

Če gledate čisti dobiček, ne spreglejte še izkaza drugega vseobsegajočega donosa, kjer so lahko skriti nerealizirani dobički ali izgube iz naslova prevrednotenja sredstev. Poleg tega samo na osnovi podatka o čistem dobičku tekočega leta ne morete vedeti, kaj se sicer dogaja v kapitalu, kar je vidno denimo iz izkaza gibanja kapitala.

Za celostno razumevanje čistega dobička v izkazu poslovnega izida je treba gledati tudi pojasnila pri samem kapitalu: razkritje o višini bilančnega dobička in kaj namerava poslovodstvo z njim narediti. Čisti dobiček v izkazu poslovnega izida ni vedno enak tistemu, ki je prikazan v bilanci stanja. Že ob sestavi računovodskih izkazov namreč poslovodstvo družbe na primer čisti dobiček uporabi za pokrivanje prenesenih izgub preteklih let.

Za lani imamo zelo izrazito postavko drugi prihodki iz poslovanja. Med drugimi poslovnimi prihodki so najverjetneje prikazane prejete državne pomoči, kar je osrednji poslovni dogodek prejšnjega leta. Pri razumevanju vpliva prejetih državnih pomoči na računovodske izkaze posamezne družbe imamo lahko kar nekaj zadreg. Pripravljavci računovodskih izkazov te po liniji najmanjšega odpora izpolnijo v smislu številčnih podatkov, pomembni vsebinski poudarki pa pogosto zmanjkajo. Tako pojasnila o državni pomoči včasih v izkazih kar uidejo. Je pa pomembno razumeti, kakšno vrsto pomoči je podjetje dobilo: povratno ali nepovratno.

V primerih nepovratnih pomoči države družbe te načeloma izkazujejo kot prihodek, nekatere družbe so jih izkazovale tudi kot znižanje stroškov. Takšno evidentiranje brez ustreznih pojasnil lahko omeji možnost analiziranja tovrstnih računovodskih izkazov, ker nimamo informacije o tem, kakšni so na primer realni stroški dela.

Če pa so družbe prejele povratne oblike pomoči, bi morale te izkazovati med časovnimi razmejitvami. Šele ko družba ugotovi, da so izpolnjeni pogoji in da pomoči ne bo treba vračati, to izkaže kot prihodek. Če družbe ne izpolnjujejo pogojev za črpanje pomoči, jih morajo, ko to ugotovijo, evidentirati med obveznostmi in seveda vrniti državi.

Kako razumeti velike zneske prevrednotovalnih poslovnih odhodkov? So ti lahko alarm? Gre za slabitve sredstev (neopredmetenih in opredmetenih sredstev, terjatev, zalog), ki ob evidentiranju ne vplivajo na denarni tok. Ne bi rekla, da gre za alarm. Bolj bi me skrbelo, če bi v računovodskih izkazih znamenja za slabitve sredstev obstajala, pa slabitve v računovodskih izkazih ne bi bile opravljene. Če so slabitve evidentirane, je to že dobro znamenje, saj je družba presojala potrebo po oslabitvi in bi lahko sodili, da je oslabila tista sredstva, ki so kazala znamenja slabitev.

Finančni odhodki in zadolžitve, na kaj moramo biti pozorni? Glede finančnih odhodkov bi družbe prav zdaj lahko lovile zadnje trenutke za zadolževanje po nizkih obrestnih merah. Zato bi bilo smiselno v pojasnilih preveriti, kakšni so pogoji zadolžitve: ali je družba zadolžena po fiksni ali variabilni obrestni meri, kakšna je ta obrestna mera, pa tudi kako dolgoročno vzdržno je odplačevanje dolga oziroma ali se bo morala družba v naslednjem letu zadolžiti.

Ko presojamo, ali bi želeli poslovati s poslovnim partnerjem oziroma bi nekomu posodili denar, je denarni tok izredno pomemben. 

Čisti denarni tok izračunamo tako, da čisti poslovni izid (čisti dobiček) povečamo za stroške, ki ne pomenijo tudi denarnega toka – navadno je to amortizacija oziroma vsi popravki vrednosti iz izkaza poslovnega izida. Zdaj moramo le še ugotoviti, kolikšni so bili izdatki za potrebni obseg vlaganja družbe in kolikšni za uresničenega (izračunamo jih kot razliko stanj v opredmetenih sredstvih med dvema letoma, torej med začetnim in končnim stanjem, povečanim za stroške amortizacije) ter kolikšni izdatki za čisti obratni kapital (zaloge + poslovne terjatve – poslovne obveznosti; pri čemer pozitivno stanje pomeni, da nam rast sredstev zmanjšuje denarni tok, in negativno stanje, torej večje obveznosti od sredstev, povečuje denarni tok).

Naložbe in čisti obratni kapital sta pomembna odliva iz naslova čistega denarnega toka družbe, zato ostanek denarja po njunem odštetju pomeni, da ustvarjamo presežek denarja nad odlivi, in primanjkljaj to, da bomo morali denar zagotoviti iz dolžniških virov, navadno pri bankah.

Zelo pomembno je, da družba pozitivne denarne tokove ustvarja iz samega poslovanja. Skrbijo nas lahko pozitivni denarni tokovi iz naslova odtujitve sredstev (dezinvestiranje). Če so sorazmerno narasli v primerjavi s prejemki iz poslovanja, podjetje zmanjšuje svoja sredstva za izboljševanje likvidnosti, pojasnjuje Katarina Sitar Šuštar. V tem primeru se je treba vprašati, zakaj je družba imela to sredstvo (na primer naložbeno nepremičnino), ali je ocenila, da je bilo sredstvo neučinkovito izrabljeno, ali je opustila neki segment poslovanja in je zato odtujila ta sredstva. Navadno na tem mestu pričakujemo negativne denarne tokove, torej investicije.

Denarni tokovi iz financiranja: Iz teh lahko razberemo, kaj se dogaja z zadolžitvijo: ali se podjetje dodatno zadolžuje, ali odplačuje svoje finančne dolgove. Včasih ne moremo vedeti, kako je izkaz denarnih tokov pripravljen: ali so izdatki res izdatki ali gre zgolj za preknjižbe, na primer dolgoročnih finančnih obveznosti na kratkoročne. Najbolj pravilen prikaz denarnega toka bi bil, če bi s transakcijskega računa razvrstili vsa prejeta in dana nakazila v primerne kategorije (neposredna metoda), vendar se družbe pogosto odločajo za sestavo denarnih tokov po posredni metodi, ki je približek pravim denarnim tokovom.

Kaj, če je naš partner manjše podjetje, ki izkaza denarnega toka ne objavlja? Približek prostega denarnega toka, ki ga finančniki med drugim uporabljajo tudi pri vrednotenju podjetij, se da izračunati. To je EBITDA (Earnings Before Interest, Tax, Depreciation, and Amortization).

Kako pridemo do njega? Izhajamo iz čistega dobička, ki ga povečamo za davek iz dobička, da pridemo do kosmatega dobička, dodamo obresti in nazadnje še amortizacijo.

Ko ocenjujete približek denarnega toka iz izkaza poslovnega izida (EBITDA), se morate zavedati, da denarnih tokov iz naslova investicijskih vlaganj nimamo prikazanih v izkazu poslovnega izida. Del tako ocenjenega prostega denarnega toka bi morali rezervirati za investicije, ki bodo zagotavljale bodoče denarne tokove. Ne smemo gledati samo, da imamo toliko denarnega toka, da lahko pokrijemo izdatke.

Pri bonitetnih ocenah je pomembno, da se seznanimo z metodologijo. Načeloma nam bonitetne ocene povejo, v katerem roku lahko pričakujemo plačilo oziroma kakšne so možnosti za to, da prejmemo plačilo od konkretnega poslovnega partnerja v nekem roku.

Vsaka specializirana družba, ki pripravlja bonitetne ocene, ima svojo metodologijo, zato moramo preveriti, na kakšen način so oceno izračunali. Ti izračuni temeljijo na podatkih, ki so povzeti iz javno objavljenih računovodskih izkazov, bonitetni ocenjevalci konstantno osvežujejo svoje podatke tudi npr. iz stanja na transakcijskih računih, tako da so zadeve bolj sveže.

Kaj je bolje gledati, konsolidirane ali nekonsolidirane izkaze, ko so oboji na voljo? To je relativno, kot lastnik vedno gledaš konsolidirane izkaze, ker matično podjetje obvladuje celo skupino.

Ko gledamo z vidika delitve bilančnega dobička in izplačil dividend, gledamo računovodske izkaze matične družbe. Ko gledamo kot kupci in dobavitelji, pa v konsolidiranih računovodskih izkazih vidimo stanje celotne skupine, ali je zdrava kot celota ali ne. Če eno pomembno podjetje v skupini zaide v finančne težave, ima lahko finančne težave celotna skupina. Vedno je treba gledati oboje.

Katarina Sitar Šuštar: "Predvsem bi presojala dejavnike, ki so podjetje pahnili v rdeče številke, ter načrte podjetja za prihodnost. Treba se je prepričati, ali bo podjetje obstalo in ustvarjalo prihodke v prihodnje.

V trenutnih okoliščinah ne smemo pozabiti na določila zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki opredeljuje, da je družba dolgoročno plačilno nesposobna, ko izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami preteklih let, če teh ni mogoče pokriti v breme drugih sestavin kapitala, doseže polovico osnovnega kapitala."